PREDSTAVITEV KLUBA

Ženski rokometni klub Velenje je bil dolgo časa edina ženska športna ekipa v Velenju (pred nekaj leti so se jim pridružile še nogometašice Rudarja iz Škal). V naših vrstah je veliko mladih deklic, ki jim je rokomet pomemben način preživljanja prostega časa. V klubu jih je v sezoni 2008/2009 treniralo približno 70, letošnjo sezono pa upamo, da se bo to število še povečalo. V naših vrstah imamo torej veliko skupino mladih rokometašic s katerimi pridno in zavzeto treniramo ter na katerih gradimo prihodnost kluba.

Treningi potekajo v Rdeči dvorani, na Šolskem centru Velenje in na raznih osnovnih šolah v Velenju. Dekleta trenirajo od 3x do 5x na teden in sicer različno glede na starostno kategorijo, ob sobotah in nedeljah pa se igralke oz. ekipe udeležujejo prvenstvenih ali prijateljskih tekem.

Z najmlajšimi ali šolo mini rokometa smo prejšnjo sezono (2008/2009) osvojili tretje mesto na finalnem turnirju Slovenije, mlajše deklice A so postale nove državne prvakinje, kadetinje pa so prvenstvo v svoji ligi končale na 4. mestu.

Pomlajena članska ekipa letošnjo sezono nastopa v 1. B državni ligi.

ZGODOVINA IN USPEHI



Zametki ženskega rokometnega kluba v Velenju segajo v leto 1966, ko je na osnovni šoli Gustava Šiliha športna pedagoginja Metka Pocajt izbrala nekaj učenk in jih skupaj z Vladom Pocajtom začela uvajati v rokometno igro. Leta 1968 so dekleta postala republiške prvakinje za srednje šole, večina teh deklet je obiskovala gimnazijo v Velenju. V prvi polovici leta 1969 je iz gimnazijske ženske rokometne ekipe nastal Ženski rokometni klub ''Gorenje'' Velenje. Mlade igralke so pod vodstvom trenerja Braneta Mravljaka pridno trenirale, svoj tekmovalni ognjeni krst pa so prestale v Zasavju, z nastopom na II. majskem turnirju v Hrastniku. />

Svoje prvo srečanje v 1. slovenski rokometni ligi so igralke Gorenja odigrale 7. septembra 1969 v Selcah na Gorenjskem, ko so se pomerile z domačo ekipo in izgubile z rezultatom 26:6. Igrale so v postavi: Slomšek, Štajner, Hojan, Sevšek, Vivod, Tkavc, Jeseničnik, Zavolovšek, Mravljak in Leskošek. Svojo prvo zmago v tekmovanju z najboljšimi slovenskimi klubi so igralke Gorenja dosegle 29. septembra 1969, ko so bile na gostovanju v Litiji boljše od igralk Usnjarja z rezultatom 10:7. Žal pa so v tej sezoni izpadle iz družbe najboljših slovenskih ekip.


V sezoni 1970/71 so igralke Gorenja igrale v štajerski coni, kjer so premočno zmagovale in se ponovno uvrstile v 1. slovensko žensko rokometno ligo. Sezona 1971/72 je z izkušnjami prinesla tudi boljše rezultate. Med igralkami, ki so nosile igro ekipe in dosegale največ zadetkov so bile: Nada Zavolovšek, Breda Leskošek, Zdenka Vivod, Marjana Hojan, Tatjana Tkavc, Irena Verdev, Breda Podpečan, Stegenškova ter vratarka Tončka Pevnik. V sezoni 1973/74 so dekleta pod vodstvom trenerja Mitje Bubika dosegla dotlej najboljšo uvrstitev , saj so na koncu prvenstva osvojile odlično drugo mesto, eno točko za ekipo Borec iz Ljubljane, ki so jo v medsebojnem dvoboju celo premagale. Najboljša igralka v sezonah 1972/73 in 1973/74 je bila prav velenjska igralka – Nada Zavolovšek.


Ekipa Borca pa se je nastopanju v II. zvezni rokometni ligi odpovedala, zato so rokometašice Gorenja šele po petih letih igranja rokometa že dobile možnost igranja v močni konkurenci II. jugoslovanske ženske rokometne lige, žal pa so bile igralke Gorenja članice II. zvezne lige le eno sezono. Odločitev za igranje v zvezni ligi je bila očitno prenagljena, saj je bila večina igralk še premladih in brez potrebnih izkušenj za igranje v tako kakovostni ligi.


Konec septembra 1974 se je zaključilo sodelovanje med generalnim sponzorjem Gorenjem in Ženskim rokometnim klubom Gorenje, zato se je klub preimenoval v Ženski rokometni klub Velenje. Vse tekme so Velenjčanke še vedno igrale na nepokritem rokometnem igrišču ob jezeru. V začetku avgusta 1974 so začeli graditi v Velenju Rdečo dvorano, ki so jo odprli ob tedanjem velenjskem občinskem prazniku leta 1975. Danes osrednja velenjska športna dvorana, v kateri so svoj prostor našle številne športne panoge in športni kolektivi. Po odprtju Rdeče dvorane so nekaj tekem rokometašice lahko že odigrale tudi v dvorani, čeprav so vse do sezone 1979/80 oz. do uvrstitve v 2. jugoslovansko ligo večino svojih tekem še vedno igrale v športnem parku ob jezeru.


V sezoni 1975/76 so igralke Velenja spet igrale v 1. slovenski ligi, tokrat z mladimi in neizkušenimi igralkami in z novo trenerko Nado Zavolovšek, na koncu prvenstva pa so osvojile 7.mesto. Igra Velenjčank je slonela le na dveh igralkah: Podpečanovi in Pocajtovi. Tudi v sezoni 1976/77 so rokometašice Velenja osvojile 7.mesto, na pomoč jim je priskočila tudi trenerka Nada Zavolovšek, ki ji je pri delu pomagal njen mož Slavko Hudarin. V tem prvenstvu so za Velenje nastopale naslednje igralke: Hleb, Podpečan, M. Pocajt, Podbregar, Jan, T. Pocajt, Špoljar, Bovha, Djordjevič, Eka Tkavc, Peterlin, Krofl in Nada Zavolovšek Hudarin.


Sezona 1977/78 se je pričela z novim tekmovalnim sistemom, v deljenih ligah – vzhod in zahod. Najbolje uvrščene (1. in 2. iz vsake skupine) so se na koncu pomerile med seboj za naslov republiškega prvaka. Šaleško selekcijo sta zastopali ekipi Velenja in Šmartnega. Na koncu prvenstva so Velenjčanke osvojile 3.mesto. V naslednji sezoni (1978/79) so velenjske rokometašice na koncu v skupini vzhod osvojile 1.mesto in se v boju za naslov republiških prvakinj in za uvrstitev v II. zvezno ligo v super finalu pomerile s prvoovrščeno ekipo zahodne skupine – Preddvorom, kjer so na obeh srečanjih tudi zmagale in se ob 10-letnici kluba ponovno uvrstile v II. jugoslovansko žensko rokometno ligo. Za Velenje so nastopale: Milica Kmetič, Cvetka Kmetič, Brigita Terbulj, Jožica Kotnik, Irena Zemljak, Nataša Podbregar, Darinka Kropivšek, Tatjana Jan, Milena Djordjevič, Albina Bovha, Ivica Špoljar, Lučka Hleb, Planinčeva, Kroflova in Medvedova.


V sezoni 1979/80, ko so tekmovale v II. zvezni rokometni ligi – sever so se Velenjčanke okrepile s petimi igralkami. V Velenje sta prišli sestri Dobrila in Slavica Golič iz Banja Luke ter Munira Omerović iz Zenice, članici Velenja pa sta postali tudi Plaskanova in Verbičeva iz Šmartnega ob Paki. Na koncu so osvojile 5.mesto kar je bilo za mlado in neizkušeno ekipo nedvomno velik uspeh. Zaradi organizacijskih težav in težav s poškodbami igralk pa so Velenjčanke v naslednji sezoni (1980/81) osvojile le 7. mesto in se tako niso uspele uvrstiti v 1.B jugoslovansko rokometno ligo. Z istimi igralkami pa se jim je že naslednje leto, to je v sezoni 1981/82 uspelo uvrstiti v 1.B zvezno rokometno ligo. Prvo sezono v tej nekdanji elitni ligi so končale na visokem 4.mestu. Drugo sezono so igrale v naslednji postavi: Špoljar, S. Bašič, Golič, Podrzavnik, Matitz, Omerovič, Kotnik, Djordjevič, Bovha, Čefarin, Poznič, Hrast in T. Bašič. Po polovici te sezone (1983/84) se je poslovil trener Antun Bašič, skupaj z njim pa sta klub zapustili njegovi hčerki Sanda in Tanja Bašič, z igranjem pa sta prenehali Kotnikova in Omerovičeva. Trener prve ekipe je ponovno postal Adi Hudarin. To sezono so Velenjčanke kljub finančnim težavam in odhodi nekaterih igralk osvojile 7.mesto. V sezoni 1984/85 je v igralskem kadru prišlo do precejšnjih sprememb, saj je klub zapustilo kar 9 igralk prve postave: Poleg že omenjenih Sande in Tanje Bašič so odšle še Tanja Čefarin, Milena Djordjevič, Ivica Špoljar, kotnikova in Omerovičeva sta začasno prenehali igrati, prav tako pa sta športno kariero zaključili Slava Poznič in Lučka Hleb, ki pa se je kmalu vrnila na igrišče in s svojimi izkušnjami in odličnimi obrambami pomagala svojim mlajšim kolegicam. H klubu pa sta prestopili sestri Nada in Božena Jurič iz Gradiške, vrzeli v igralskem kadru pa je zapolnilo tudi sedem mladink: Kričejeva, Misaljevičeva, Zidarjeva, Hrastova, Felletova, Budjinskijeva in Čosičeva, ki so se pridružile starejšim igralkam: S. Goličevi, Podrzavnikovi, Matitzovi, Petkovi, Rednakovi in Bovhovi. Mladinsko ekipo sta vodila Adi Hudarin in Branko Dobnik. Od leta 1984 do leta 1989 pa je najmlajše rokometašice Velenja vodil Davorin Vidali. Zaradi reorganizacije tekmovalnega sistema je ekipa Velenja nastopala v II. zvezni rokometni ligi – sever, kljub zelo mladi in neizkušeni ekipi pa se jim je uspelo obdržati v tej ligi. Sezona 1985/86 je bila izredno uspešna za mladinke Velenja, ki so postale republiške prvakinje, na državnem mladinskem prvenstvu v Mostarju pa so zasedle 4.mesto. Članska ekipa pa se je borila za obstanek v 2.jugoslovanski ligi in na koncu jim je to tudi uspelo, saj so med dvanajstimi ekipami osvojile 8.mesto. V sezoni 1986/87 pa je velenjske rokometašice treniral Miro Požun. Z igranjem sta prenehali Albina Bovha in Dobrila Golič, iz ljubljanske Olimpije pa je prišla vratarka Zvezdana Hauptman. Ekipa je bila v glavnem sestavljena iz mladih domačih igralk, povprečna starost je bila manj kot 17 let, le igralki Jožica Kotnik in Slava Golič sta bili starejši od 20 let. V tej sezoni so v različnih ligah nastopale kar štiri ekipe velenjskih rokometašic: prva ekipa v severni skupini II. zvezne lige, druga ekipa v drugi slovenski ligi, dve mladinski ekipi pa sta igrali v prvi slovenski mladinski ligi. Pred začetkom sezone so v klubu uspeli pridobiti tudi novega (starega) generalnega sponzorja – Gorenje. Prva ekipa je sezono končala na 9. mestu. Sezona 1987/88 je bila zaradi finančnih težav izredno težka vendar se jim je le uspelo obdržati v ligi in ponovno so osvojile 9.mesto. Še več finančnih pomanjkljivosti in težav je nastopilo v sezoni 1988/89, ko so v klubu resno razmišljali o izstopu iz tekmovanja v II. zvezni rokometni ligi – sever. Težko a vendarle so se uspeli rešiti finančne zagate, tako je članska ekipa na koncu prvenstva pristala v zlati sredini. Ekipa Velenja je nato v sezoni 1989/90 igrala v naslednji postavi: Lakič, Karič, Golič, Topič, Zidar, Oder, Hudej, Vičar, Jan, Katič, Ikič, Hrast in Misaljevič; treniranje ekipe je prevzel Branko Dobnik, sezono pa so končali na 6.mestu. Po reorganizaciji drugih jugoslovanskih zveznih lig so velenjske rokometašice igrale v zahodni skupini II. zvezne rokometne lige ter svojo zadnjo sezono v tej II. jugoslovanski ligi odigrale zelo uspešno in na koncu osvojile 3.mesto v zasedbi: Lakič, Misaljevič, Hudarin, Topič, Zidar, Katič, Oder, Felle, Jan, Delič, Hudej, Petek, Memič in Hrast.



Sezona 1986/1987

Svoje prve sezone v samostojni Sloveniji (1991/1992) velenjske rokometašice ne bodo nikoli pozabile saj so na koncu prvenstva osvojile tretje mesto (takoj za Olimpijo in Mlinotestom), igralkam je zopet priskočila na pomoč Slava Golič, klub pa je zapustila le vratarka Petkova, poškodovali pa sta se Barbara Hudej in Sonja Zidar, od 11. kroga naprej pa ni igrala tudi Selima Misaljevič, ki je nepričakovano odpotovala v domači kraj v Bosno in Hercegovino. Prvi ekipi so zato priključili nekaj mladih igralk: Draganovičevo, Hudarinovo, Kurmanškovo in Žnidarjevo.


ŽRK Velenje pa je 5.avgusta 1992 dobil novega sponzorja in tudi novo ime – ŽRK LIR Velenje. V novi tekmovalni sezoni so ženske rokometne ekipe razdelili v dve skupini: v belo in modro. V močnejši modri skupini je med šestimi ekipami (Krim Electa, Belinka Olimpija, Mlinotest Ajdovščina, Primož Ljubljana in Kranj) odslej nastopala tudi velenjska ekipa. V jesenskem delu tekmovanja so igralke zasedle 5.mesto in tako izpadle v slabšo, belo skupino. V začetku drugega dela sezone 1992/93 je klub zabredel v še večje finančne težave, zato so prekinili pogodbo s trgovino LIR, tako da se je klub od takrat naprej (15. februar 1993) ponovno imenoval le ŽRK Velenje, ekipa pa je z novimi mladimi močmi na koncu osvojila 2.mesto v beli skupini in se ponovno uvrstila v boljšo skupino slovenske rokometne lige. V sezoni 1993/94 je imel trener Branko Dobnik na voljo, tako kot že velikokrat doslej, le mlade in neizkušene igralke, ki so bile prešibke za ostale ekipe v modri skupini, zato je za pomoč zaprosil tudi nekdanji odlični igralki Ivico Špoljar in Dobrilo Golič – Jukič. Drugi del sezone je ekipa Velenja v sestavi Lakič, Grudnik, Brelih, Špoljar, Jukič, Topič, Hudarin, Krajnc, Stevanovič, Ibralič, Nojinovič, Rodič, Raukovič, Notersberg, Zlodej, Hrast, Petek in Matič ponovno igrala v beli, slabši ekipi, kljub njihovi zares mladi povprečni starosti (15,7 let) pa se jim je uspelo obdržati med najboljšimi slovenskimi ženskimi rokometnimi ekipami.


Sezona 1994/95 je bila ponovno v znamenju novega imena – Vegrad Velenje, prinesla pa je tudi spremembo v tekmovalnem sistemu, saj je bila uvedena enotna 12-članska ženska rokometna liga s končnicami za naslov in izpad. Domačega trenerja Dobnika je zamenjal splitski strateg Zvonko Papak, ki je s seboj pripeljal tudi nove okrepitve. Nove igralke so bile Mirela Vujovič, ki je prišla iz Žalca ter Marija Medar in Ana Karaman iz Splita, glavnino ekipe pa so še vedno tvorile mlade Velenjčanke: Lakič, Brelih, Medar, Topič, Nojinovič, Kranjc, Stevanovič, Ibralič, Draganovič, Raukovič, Rodič, Grudnik in Tadič. Ekipa je po koncu sezone osvojila 9.mesto in se po dodatnem igranju štirih zadnjeuvrščenih ekip obdržala v družbi najboljših slovenskih ženskih rokometnih ekip.


Največji uspeh v samostojni Sloveniji pa je velenjska ekipa doživela v sezoni 1995/96, ko so prvenstvo zaključile na 2. mestu (okrepile so se z litvansko reprezetantko Ruto Byžuene, Bolgarko Marjano Semerdjijev, iz mariborskega kluba Branik pa se je v domači klub vrnila Tanja Oder; iz kluba pa so pred to sezono odšle Marija Medar in Ana Karaman ter Milena Topič, ki je odšla v Branik) v končnici prvenstva pa so bile tretje (za Krim Electo in Robit Olimpijo) a so se s tem dosežkom uvrstile v evropsko tekmovanje za pokal mest, tako je bila sezona 1996/97 za ŽRK Velenje prva evropska sezona v kateri so nastopale predvsem mlade domače igralke. Klub je zapustila Tanja Oder in Ruta Byžuene, iz Žalca se je vrnila Barbara Hudej, prišla pa sta Niviana Batikova iz Bolgarije ter iz Krima Electe vratarka Mara Šolaja, ekipi pa so se pridružile še tri zelo mlade domače igralke: Osmanovičeva, Korenova in Madjaričeva. Svoj mednarodni krst so igralke ŽRK Vegrada Velenja doživele 12. oktobra 1996, ko so se v Rdeči dvorani v tekmovanju za pokal mest pomerile s francosko ekipo Stade Bethunois, žal pa so se od nadaljnega tekmovanja morale oprostiti že po 1. krogu saj je bila francoska ekipa boljša v obeh srečanjih. Ekipa je jesenski del prvenstva končala na 5.mestu. Finančne težave pa so bile ponovno vzrok za velike spremembe v ekipi pred začetkom spomladanskega dela. Odšla je večina profesionalnih igralk: Marjana Semerdjijev, Niviana Batikova in Mara Šolaja, ostala je le Mirela Vujovič, klub pa je zapustil tudi trener Zvonko Papak. Večina dela v klubu je padla na ramena sekretarke Miljane Brelih, trenersko delo pa je začasno prevzel trener B-ekipe Milan Ramšak. Ekipa pa je na koncu kljub vsem težavam zasedla odlično 5.mesto.


V sezoni 1997/98 so ekipo ponovno zapustile nekatere igralke: Dejana Stevanovič je odšla k Robit Olimpiji, Tanja Raukovič in Tadeja Kralj pa sta odšli k žalskemu Juteksu, ki so mu posodili tudi vratarko Biljano Lakič, Barabara Hudej je športno pot nadaljevala v Italiji, Mirela Vujovič se je vrnila v Bosno in Hercegovino, ponovno pa je začela igrati Arnesa Draganovič. Ekipo je še naprej treniral Milan Ramšak, za mesto v njej pa so se potegovale naslednje igralke: Maja Grudnik, Gabrijela Tadič, Vesna Oprešnik, Andreja Stropnik, Lidija Krajnc, Snežana Lekič, Helena Notersberg, Snežana Rodič, Adela Ibralič, Urša Dešman, Katja Stevanovič, Snežana Kneževič, Jasmina Madjarič, Alma Osmanovič, Danica Jukič, Marjeta Nojinovič, Polona Zlodej, Melita Koren in Arnesa Draganovič. Igralke so si na koncu le priborile obstanek v 1.slovenski ženski rokometni ligi in sicer so dres velenjskega Vegrada nosile naslednje: Tadič, Jukič, Zlodej, Madjarič, Draganovič, Kneževič, Rodič, Nojinovič, Krajc, Dešman, Ibralič, Osmanovič, Grudnik ter Štumberger. V tej sezoni pa so se mlade velenjske rokometašice uspele uvrstiti v polfinale slovenskega pokala v katerem so klonile proti veliko močnejši ljubljanski ekipi Krim Electa.


Mesto prvega trenerja pa je v sezoni 1998/99 prevzel Bojan Požun. V igralskem kadru sta bili le dve spremembi : Madjaričeva je prenehala trenirati, v klub pa se je iz Branika vrnila Milena Topič, ki je mlajšim in neizkušenim kolegicam pomagala v hudem boju za obstanek v ligi. Ekipa v sestavi Tadič, Jukič, Dešman, Čosič, Topič, Perše, Kneževič, Rodič, Nojinovič, Krajnc, Notersberg, Ibralič, Osmanovič in Grudnik je v jesenskm delu zasedla 8.mesto. V spomladanskem delu pa se je klub okrepil s svojimi nekdanjimi igralkami, ki so se ponovno vrnile v Velenje, to so bile Stevanovičeva, Raukovičeva ter Kraljeva, poškodovala pa se je Rodičeva, ki v tem delu prvenstva ni igrala. Tadič, Boškovič, Jukič, Dešman, Čosič, Topič, Raukovič, Nojinovič, Krajnc, Notersberg, Stevanovič, Ibralič, Kralj, Grudnik in Štumberger so igralke, ki so branile barve velenjske ekipe in na koncu osvojile zelo dobro 5.mesto.


Sezona 1999/2000 je bila za velenjsko 1. ekipo ponovno uspešna, igralke so na koncu osvojile 6.mesto v ligi. V tem letu so klubske barve branile (pod vodstvom trenerja Bojana Požuna) naslednje igralke: Tadić, Lakič, Jukič, Dešman, Rodič, Nojinovič, Kranjc, Stevanovič, Raukovič, Boškovič, Rusmir, Omerovič, Perše, Topič, Grudnik ter Avberšek.


V naslednji sezoni 2000/2001 pa se je klub ponovno znašel v veliki finančni krizi (zapustil nas je glavni sponzor kluba-Vegrad in predsednica kluba), v Francijo je odšla vratarka Maja Grudnik, k Piranu je odšla Dejana Stevanovič, po 4 odigranih tekmah pa se je težje poškodovala vratarka Gabrijela Tadič, ki je po številnih operacijah kolena morala tudi prenehati s športno kariero. V spomladanskem delu prvenstva pa je klub zapustil še trener Bojan Požun, do konca sezone jih je vodil Vojko Prislan in nov predsednik Mitja Bubik. Na koncu sezone 2000/2001 so Velenjčanke zaradi številnih ovir in težav žal izpadle iz 1.A državne lige. V tem letu so igrale Tadič, Avberšek, Rusmir, Dešman, Topič, Perše, Rodič, Strmšek, Nojinovič, Jukič, Muratovič, Omerovič, Raukovič, Kranjc, Ibralič, Lakič ter Belcl.


Sezona 2001/2002: Prvo leto igranja v 1. B državni ligi: predsednik Mitja Bubik, trener Bojan Požun, finančne težave, veliko igralk zaključilo športno pot ali odšlo v druge klube. Ekipo so tvorile zelo mlade igralke - povprečna starost je bila 17 let. Igrale so Avberšek, Muratovič Mirnesa, Muratovič Mirzeta, Omerovič, Halilovič, Perše, Vuk, Boškovič, Belcl, Rožič, Kantar, Bubik, Lakič D., Rusmir ter Rodič. Na koncu prvenstva so zasedle 4.mesto.


Sezona 2002/2003: Nov trener - Iztok Rozman, nov predsednik - Marijan Tandara ter novi temelji in dolgoročni cilji - uvrstitev v 1. A državno ligo in začetki nove šole mini rokometa. V tej sezoni so igrale Avberšek, Bubik, Muratovič Mirnesa, Muratovič Mirzeta, Omerovič, Halilovič, Perše, Vuk, Boškovič, Belcl, Rožič, Anušič, Pejič, Rusmir, Lakič D., Vajdl, Musič ter Skaza. Po končani sezoni je ekipa osvojila 5.mesto v 1. B ligi.


Sezona 2003/2004: Trener Iztok Rozman, v drugem delu prvenstva (spomladanski del) pa German Aleš. Igrale so Avberšek, Bubik, Muratovič, Omerovič, Perše, Belcl, Rožič, Lakič D., Anušič, Pejič, Jukič, Musič, Skaza, Vajdl, Satler, Vrčkovnik ter Halilovič. Dekleta so zaključile sezono na 7. mestu v 1. B ligi.


Sezona 2004/2005: Vrnitev trenerja Bojana Požuna. Igralke v tej sezoni: Halilovič, Lakič D., Nojinovič, Jukič, Skočaj, Musič, Bubik, Skaza, Muratovič, Belcl, Pejič, Satler, Vajdl ter Anušič. Osvojile 6.mesto.


Sezona 2005/2006: Trener Požun Bojan. V tem letu so igrale: Rednjak, Nojinovič, Jukič, Skočaj, Stevanovič, Musič, Halilovič, Lakič D., Raukovič, Muratovič, Anušič, Vajdl, Rodič, Bubik ter Belcl. Dosegle 3. mesto - za las jim je ušla 1. A državna liga!


Po nekaj letih igranja v 1. B državni ligi pa so si Velenjčanke v sezoni 2006/2007 pod vodstvom trenerja Bojana Požuna ponovno priigrale mesto v najelitnejši, to je državni rokometni ligi za ženske. Igrale so Rodič, Nojinovič, Raukovič, Bregar, Premoš, Požežnik, Skočaj, Bubik, Musič, Jukič, Stevanovič, Muratovič, Vajdl, Lakič B., Halilovič, Fatkič, Guberinič ter Belcl.




Sezona 2007/2008:

Članice: 10. mesto v 1. A državni ligi, trener Bojan Požun. Ekipo so zasedale naslednje igralke: Grudnik M., Lazarev Ž., Stergar L., Vajdl T., Musić M., Muratović M., Halilović S., Rauković T., Fatkić N., Stevanović D., Ibralić J., Mitrović S., Guberinić I., Sivka K., Gorišek U. in Lakić B. Kadetinje: 3. mesto v državnem prvenstvu (trenerka Snežana Rodić). Ekipo so zasedale naslednje igralke: Danojević S., Guberinić I., Fatkić N., Mičić M., Založnik T., Crnobrnja B., Halilović N., Šabić A., Kukavica A., Perše V., Nakič M., Čater P., Krejan N., Hrnčič L, Sešel K. Starejše deklice A: Perše V., Nakić M., Čater P., Krejan N., Oblak L., Hrnčič L., Milosavljević M., Kumer Neva, Ratnik T., Šopar K., Lešnik T., Majstorović I., Hankić M., Herlah T., Ocvirk Tjaša, Rozman M., Simić L., Pajić A. (trener Danilo Kovačič). Mlajše deklice B: v svoji skupini so zasedle 2. mesto – uradnega finala za to selekcijo ni bilo (trenerka Dejana Stevanović). Ekipo so zasedale naslednje igralke: Oder N., Potrč A., Radić M., Hudobreznik N., Mahkovec I., Voglar T., Nikolić S., Mičić M., Tabaković E., Tajnik P., Majerič T., Bračič J., Tomić P., Forstner N., Meža V., Jurekić Ž., Ferenc N., Nakić B.

Sezona 2008/2009:

Članice: 12. mesto v 1. A državni ligi (izpad iz 1.A lige), trener: Danilo Kovačič. Ekipo so zasedale naslednje igralke: Lakić B., Guberinić I., Fatkić N., Halilović S., Oberžan C., Janković K., Vajdl T., Musić M., Grobelnik T., Javornik N., Halilović N., Šabić A., Nakić M., Gorišek U., Satler J. in Prelc K. Kadetinje: 4. mesto v državnem prvenstvu (trenerka Snežana Rodić). Ekipo so zasedale naslednje igralke: Danojević S., Perše V., Nakić M., Čater P., Oblak L., Hrnčič L., Kumer Neva, Herlah T., Ocvirk Tjaša, Štorman M., Lešnik T., Majstorović I., Oder N., Mičić M., Sešel K., Simić L., Pajić A. Mlajše deklice A: Državne prvakinje (trenerka Dejana Stevanović). Ekipo so zasedale naslednje igralke: Oder N., Potrč A., Radić M., Hudobreznik N., Mahkovec I., Voglar T., Nikolić S., Mičić M., Tabaković E., Tajnik P., Majerič T., Bračič J., Tomić P., Forstner N., Meža V., Jurekić Ž., Ferenc N., Nakić B. Mlajše deklice B: 3. mesto v državi (trenerka Biljana Lakić). Ekipo so zasedale naslednje igralke: Potrč A., Hudobreznik N., Jurekić Ž., Ferenc N., Nakić B., Selimović S., Šmon J., Bureković S., Verhovnik T., Petermanec A., Tičević A., Josić N., Trupej A., Hadžić B., Rodić K., Žejn K.

Sezona 2009/2010:

Članice: 2. mesto v 1. B državni ligi – uvrstitev v 1. A ligo (trener: Snežana Rodić, pomočnik: Gabrijela Tadić). Ekipo so sestavljale naslednje igralke: Lakić Biljana, Fatkić Nives, Halilović Sabina, Vajdl Tanja, Nakić Milka, Oberžan Cita, Hrnčič Lara, Melavc Nika, Čater Pija, Hofinger Tea, Žontar Vanesa, Perše Vanesa, Kumer Neva, Oblak Lana, Sešel Katja, Simić Ljiljana, Pajić Aida, Satler Jožica, Crnobrnja Branka.

Kadetinje: 11. mesto v državnem prvenstvu (trenerka Snežana Rodić). Ekipa: Perše Veronika, Nakić Milka, Čater Pija, Oblak Lana, Hrnčič Lara, Kumer Neva, Herlah Tjaša, Ocvirk Tjaša, Oder Nika, Mičić Milica, Simić Ljiljana, Pajić Aida.

Starejše deklice A (letnik 1995 in mlajše): 8. mesto v državnem prvenstvu (trenerka: Dejana Stevanović). Ekipa: Tjaša Ocvirk, Oder Nika, Potrč Anamarie, Mahkovec Ingrid, Mičić Milica, Tabaković Enis, Majerič Tjaša, Bračič Janja, Tomić Petra, Forstner Anja, Ferenc Nastja, Nakić Branka, Ajla Šerbečić, Pajić Aida, Jurekić Žaklina.

Mlajše deklice A (letnik 1997 in mlajše): 8. mesto v državnem prvenstvu (trenerka: Biljana Lakić). Igralke: Jurekić Žaklina, Potrč Anamarie, Ferenc Nastja, Nakić Branka, Bureković Selma, Nina Josić, Taida Alekić, Sara Ovniček, Belma Hadžić, Aida Hadžić, Klara Rodić, Kovač Amela, Mikša Taja, Lucija Roša, Alma Tabaković.

Mlajše deklice B (letnik 1998 in mlajše): 6. mesto v regiji Vzhod (trenerka: Biljana Lakić). Taida Alekić, Sara Ovniček, Belma Hadžić, Aida Hadžić, Klara Rodić, Kovač Amela, Mikša Taja, Lucija Roša, Ingrid Božič.

Na koncu moramo še poudariti, da se od samega obstoja kluba dobro trenira tudi z mlajšimi selekcijami, saj so od nekdaj iz domačih vrst izstopala nekatera dekleta in prišla do reprezentančnih nastopov kadetskih in mladinskih vrst. Tako lahko omenimo tudi domačo igralko Tanjo Oder, ki je bila vse skozi v članski reprezentančni ekipi in ena glavnih nosilk. Bilo je veliko nadarjenih generacij in mladih igralk (največje klubske rezulate pa so dosegale letnice 1978 saj so bile vseskozi državne prvakinje v svojih kategorijah - trenerji Ivo Gagulič, Andreja Kralj ter Branko Dobnik).


*Vir: Damijan Kljajič: Trideset let ženskega rokometa v Velenju.



VIZIJA IN CILJI


Želimo si zadovoljstva. Želimo zapolniti prosti čas naših otrok, jim ponuditi igro, naučiti jih igrati se, uživati v igri in možnosti primerjanja z najboljšimi. Mini rokometna šola kluba bo temelj, na katerem bomo gradili. Zato da bomo z leti vsi skupaj gledali dober rokomet, ki nas bo zvabil na tekme Ženskega rokometnega kluba Velenje z najboljšimi. Torej zadovoljstvo za vse!


Ženeta nas entuziazem, rokometna zagrizenost in želja po nenehnem napredku na vseh področjih. Strmeli bomo h kakovostnemu delu z mladimi, k boljši organizaciji kluba, k pridobivanju navijačev in se s tržno naravnanostjo trudili izpolniti vsa pričakovanja in interese naših pokroviteljev - partnerjev, saj se zavedamo učinkov njihove promocije s pomočjo športa.


Strmeli bomo k ustvarjanju dobrega imena in prepoznavnosti v domačem - slovenskem okolju, da bo postalo znano: ''Rokomet je res doma v Velenju!''


Naš cilj je igrati atraktiven in dinamičen rokomet, z željo po dobrih rezultatih in stalni prisotnosti v 1. A državni rokometni ligi za ženske, z mlajšimi selekcijami pa dosegati še boljše rezultate in privabiti v naš klub še več mladih rokometašic.


Zapisala: Gabrijela Tadić